Oznanila

KAKO ZANIMIVO

Res, kako zanimivo. V času Jezusovega vstajenja od mrtvih, se je učencem večkrat prikazal in jim s tem na nek način še bolj zamajal njihova že tako razmajana tla življenja ob vseh tistih dogodkih okoli tiste pashe. Zato jim je njegov pozdrav, s katerim jih je večkrat pozdravil: Mir vam bodi!, prišel še kako prav. Ob tej priložnosti pa Jezus ni potegnil iz žepa kake mirovne pogodbe ali mirovnega načrta njim za v podpis, ampak je naredil res nekaj zelo zanimivega: pokazal jim je roke in stran, kajti po Jezusovih ranah so tudi oni ozdraveli. Kajti to so rane, ki tudi nas danes spominjajo na nič drugega, kakor na neizmerno Božjo ljubezen. In v tem človek prejme največ miru, celo toliko, da ga je za vso večnost. Da pa bi tudi mi danes lahko pričali in spoznavali to Božje razodetje po Njegovih svetih ranah, nam Gospod pošilja svojega Duha, Duha Resnice o njegovih ranah. Župnija, ki je posvečena Božjemu Navdihovalcu, Razsvetljevalcu in Posvečevalcu, je še posebej vezana, navezana in zavezana globoki pričevalni drži in življenju po Svetem Duhu, čigar – na nek način – tudi varuhi smo. Ob Binkoštnem prazniku se želim v veliki hvaležnosti pred Bogom spomniti vseh vas, ki smo župnija. Hvaležen sem za vso zgodovino lepega, požrtvovalnega, veselega, zavzetega, srčnega, in ponosnega krščanskega življenja v tej naši župniji. Hvaležen sem za zgodovino, kajti na tej rastemo mi naprej. In dobro rastemo, prav dobro uspevamo, da ne rečem celo, da super uspevamo in dajemo sad tudi danes, današnjemu času in prostoru. V obilni meri se zato zahvaljujem vsem, ki smo danes naše župnije danes. Vsakemu posebej sem hvaležen za njegov sad zvestobe župniji, s katero jo v vsej dosedanji dolgosti njenega življenja bogatite in ji dajete pečat žive in včasih skorajda tudi vzorčne župnije. Naj nas tudi letošnje Binkošti - letos še posebej - povežejo v duhovno in močno vez med nami vsemi, da bomo čutili, da smo res bratje in sestre v Kristusu, kar se za vsakega izmed nas zelo spodobi. mag. Srečko Hren, župnik

Nedelja, 31. 5. 2020 - BInkošti

Času primerno, še bolj pa v srcu, praznujemo letošnji župnijski praznik.

Počasi prihajamo k sebi

Verjamem, da nas je čas Covida-19 zaznamoval kot še nikoli. Pušča nas v mnogih težavah, ki jih skušamo vsak po svojih močeh premagovati, od ekonomskih (kot župnija smo v umanjkanju okoli 9.000 EUR), gospodarskih, psiholoških, vedenjskih in globoko osebnostnih. Tudi človeškega duha se tak čas poloti in to včasih na zelo hud in težek način, da ga zamori, poplitvi. Tudi na duhovnem oziroma verskem področju nam včasih gre težko, da se spet poberemo. Cerkve so spet odprte in verjamem, da se bo iz dneva v dan in iz nedelje v nedeljo z vse večjo in spet rednejšo udeležbo ponovno kazala naše lepa župnijska slika oziroma podoba, da želimo ponovno z obiskom cerkve utrjevati naše krščansko prepričanje, naše župnijsko svetoduško prijateljstvo in prav na takšen način izpovedovati našo vero na občestven in zakramentalen način. Zato se vsem, ki čutite in z obiskom sv. maše jasno kažete to ponovno potrebo za rast našega skupnega župnijskega družinskega občestva, zahvaljujem. Dvignimo našega duha kvišku in poiščimo v nas moč moči, s katero moremo in zmoremo vse. »In zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 1,). DOBRODOŠLI V ZMAGI.

Zaradi koronavirusa

smo še naprej v situaciji, ko so v župniji odpovedani vsi dogodki in vsa srečanja, razen sv. maš in drugih zakramentov pod pogoji, ki jih že poznate. Tudi šmarnice za otroke so odsvetovane, zato beremo šmarnice za odrasle. Otroci in družine pa ste vabljeni na spletno stran Slovenskega katehetskega urada. Tam se prijavite in ste že lahko pri šmarnicah vsak dan. Tam dobite plakat in listek za vsak dan, seveda virtualno. Kakšno nagrado, ki ste jo dobili tukaj v cerkvi pa si jo letos morate žal le predstavljati.

Ponedeljek, 4. maja 2020, Odpiramo cerkev

S ponedeljkom, 4. 5. 2020, se odpirajo cerkve za sv. maše in druga bogoslužja pod določenimi pogoji. Vse si lahko podrobneje preberete na spletni strani: Katoliška cerkev.

V času pandemije Covid-19 tudi za to nedeljo ni vsebin za oznanila.

V tem času tudi za to nedeljo ni vsebin za oznanilo.

Veselo alelujo!

Letošnji velikonočni prazniki so res - ampak res - nekaj posebnega. S tem se verjetno strinjamo vsi. Tako ali tako je vsak velikonočni praznik poseben, ker nas vedno želi spomniti na posebnost, in to na posebnost življenja, ki ob veliki noči dobi spet poseben pomen. Priznati moramo, da nas k temu razmišljanju, da je življenje dragocenost čez vse in da se zaradi življenja zdrami ves svet, da življenje reši, napeljuje tudi novo nastala situacija pandemije COVID-a 19. Hkrati pa nam tudi ta situacija govori, da je še v človeku ali pa v človeštvu zakoreninjena misel, da je življenje potrebno rešiti in to skorajda za vsako ceno. Do tega spoznanja je prišel tudi Bog in prav po Jezusu Kristusu in njegovem vstajenju od mrtvih, sporočil človeštvu to novico, ki se more dotakniti vsakega izmed nas. Kajti to je dotik Življenja in Ljubezni, ki to življenje vedno ljubi, saj je Življenje zato življenje, ker ljubi življenje, in Ljubezen je zato ljubezen, ker ljubi ljubezen. Zato Ljubezen tako zelo ljubi življenje, da ga ljubi večno. In zato je velika noč za kristjane največji praznik, ker nas spominja in opominja na to božjo resnico, da je ljubezen tista, ki zmore vse, kajti z večno ljubeznijo te ljubim, sporoča Bog sam. In praznik velike noči je - preprosto rečeno - to sporočilo. Blagoslovljene velikonočne praznike vsem! (Srečko Hren, župnik)

Potrebno je bilo

Za marsikatere stvari spoznavamo, da so prigodne, ne-nujne, lahko da so, lahko, da niso. In ko so, tudi so, ko že so, lahko pa jih tudi ne bi bilo. Prav tako so tudi nekatere stvari nepotrebne. O tem, katere stvari so in katere niso potrebne, in katere so in katere niso nujne, bi se lahko »dajali« celo življenje in še verjetno tudi takrat s kom ne bi prišli do strinjanja o tem, katere stvari da so nujne in katere niso, in spet, katere so potrebne in katere niso. Če pa vprašanje postavimo bolj globoko oziroma prvinsko o vsem kar je in o vsem kar biva: Katere stvari pa so potrebne oziroma nujne?, potem lahko ugotovimo, da lahko za vse trdimo, da ni nujno, da so oziroma, da so nastale. Lahko bi bilo, da sploh nič ne bi bilo. Za vsako stvar, ki jo imamo, si jo je nekdo moral želeti, ustvariti, narediti … A žal včasih naredimo tudi tisto ali kaj takega, kar si ne želimo, kot je denimo greh. Mož in žena si želita otroka, ga vzljubita in »naredita« oziroma spočneta. Mar ni to nekaj najlepšega, kar je potrebno? Biti in iziti iz ljubezni staršev in iz ljubezni Boga! Žal pa se tudi tukaj zgodi (in to mnogo preveč pogosto krat, če se sploh kdaj lahko zgodi) in človek naredi, kar ne bi rad, da se spočne življenje. A tudi po tem človek naredi še tisto, kar pa sploh ne bi smel: odkloniti in zavreči življenje otroka. Mogoče o tem ne pritiče prav zdaj se pogovarjati in izpostavljati to problematiko »kulture odmetavanja« kot jo papež Frančišek imenuje, a prav zaradi tega pa je nekaj bilo potrebno in nujno, da Bog naredi, da bomo s tem, kar je naredil, zaznamovani za večnost in ne za greh in smrt. Njegovo vstajenje od mrtvih, je naše vstajenje v svetlobo večnega življenja vsakega izmed nas. Nič ne more preprečiti Bogu, niti greh zoper življenje ne, da nam pripravi oziroma nam je že pripravil večno bivališče pri sebi. Bodimo v srcu ponosni na vrednost, ki nam jo je Bog s svojo ljubeznijo izkazal do konca in še čez, vse tja do večnosti in še čez, če bi bilo to mogoče. Blagoslovljene velikonočne praznike. Kristus je vstal, aleluja! (Srečko Hren, župnik)