Oznanila

Ni lahko oditi, nasprotno, težko in boleče je oditi od vas. A zbogom kličem vsem na to zadnjo nedeljo v juliju, leta Gospodovega 2021. Prišel je čas, ko se je vredno ozreti v leta, ki sem jih živel med vami vsemi. Prišel sem v župnijo z velikimi očmi, z nekoliko strahu pred Sv. Duhom in s težo v srcu: Ali bom zmogle? Zmogel tako kot želi Bog, ki pošilja mene, svojega nevrednega duhovnika med vas, kakor pošilja gospodar pastirja k ovcam? Vedel sem, da je župnija živa, da so ljudje priličeni njenemu pastoralnemu življenju kot živi in dejavni udje s srcem, z dušo in s telesom pri stvareh in dogodkih v župniji. Na trdnih in trdih temeljih se je na začetku gradilo, to vem, in to se je poznalo. Priznam, da sem se na začetku zanašal malo zanašal na te trdne in trde temelje in da če mi kdaj spodrsne v moji nerodnosti, nevednosti ali h(H)renovi ostrosti, bo še vedno župnija stala tako kot na začetku. Po letih mojega poslanstva v župniji pa srčno upam, da tega ni bilo preveč. Če pa je bilo kdaj, četudi je bilo le kdaj pa kdaj, se iz dna mojega srca opravičujem vsem in tudi vsakemu posebej. In spet upam, da pa sem, kljub temu, vsaj na kakšnem področju pustil vsaj malo moje sledi, mojega srca in življenja in da je zaradi tega raslo Božje kraljestvo med nami. Z velikim veseljem sem bil ves čas del župnije in vsega njenega dela, predvsem pa del ljudi. Neizmerno sem vesel, da ste me sprejeli takšnega kot sem. Res sem hvaležen moji domači vzgoji, vem pa, da bi moral tudi kaj popraviti pri sebi ali pa vsaj brzdati, obrezovati in še kaj. Kljub vsemu sem se vedno čutil popolnoma sprejetega in na mnogotere načine povabljenega tudi v vaše molitve, zahvale, vaša življenja in vaše domove. Hvaležen sem Bogu, da sem skozi vsa ta leta lahko v obilni meri nalagal v svoje življenje mnogo izkušenj in predvsem bogastvo številnih odnosov, ki smo jih gojili med nami. Zaradi vsega tega je moj svet bogatejši, lepši in gotovo zelo izpolnjen v mojem duhovniškem poklicu. Ob vsem povedanem oziroma napisanem, se zavedam, da je še marsikaj, kar je bilo zame pomembnega v župniji, a vsega se ne da zaobjeti v besedi. Naj ostane vse tisto v srcu kot zahvala vsem, ki ste in boste še naprej globoko čutili z župnijo, se je veselili in v njej še naprej živeli kot v vašem skupnem duhovnem domu, kar župnija Sv. Duh v Celju zagotovo je. Zato jo v velikem upanju in prepričanju, da bo to ostala še naprej, predajam v skrb novemu župniku, g. Davidu Zagorcu, ko boste skupaj z njim spet odpirali svoja srca, pridne roke in vse kar je potrebno za župnijo in pristne odnose med vami. Zagotovo bodo izražali pripravljenost delati skupaj z obeh strani. Graditi in živeti odnose, ki slonijo, se navdihujejo in zgledujejo po Kristusovem odnosu do slehernega izmed nas. Vse to bom poskušal spodbujati in živeti tudi v novi župniji Prebold, poleg nje tudi v župniji Marija Reka. Na koncu izražam moje upanje, Gospod pa naj sodi in presodi, da sem se po svojih najboljših močeh trudil biti duhovnik iz ljudi in za ljudi, in upam, da sem zato pustil Gospodu, da je tudi moje srce vsaj nekoliko upodobil po svojem Srcu. Zbogom in z Bogom vsem skupaj. Sodelujte in zmagujte še naprej.