Zgodovina naše župnije

Začetki

V Celju je že bila cerkev, posvecena Sv. Duhu. Postavili so jo celjski grofje v 14. stoletju kot bolniško cerkev. Stala je v bližini današnjega hotela Celeia.

Leta 1962 je bila zaradi dotrajanosti (v njej je bilo skladišce in delavnica) in novih urbanisticnih nacrtov porušena. Takrat je bilo dogovorjeno, da se za zgradbo da odškodnina, za zemljišce pa se dodeli nadomestna parcela na Hudinji za gradnjo nove cerkve.

25 let so romale prošnje na občino za uresničenje obljube.

Leta 1987 je v zazidalnem nacrtu Ostrožno-sever dobila tudi cerkev svoj prostor. Receno je bilo: naj bo v tistem mocvirju, da se ne bo nikamor videla; doloceno je bilo, da ne sme biti višja od 15 metrov in da ne sme imeti zvonika.

Ustanovitev župnije

Dne 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja 1987, je bila ustanovljena nova župnija, katere zavetnik je Sv. Duh. Za župnika je bil imenovan Drago Svetko, doma iz Polzele.

Pot do dovoljenj za gradnjo

Težka Kalvarija je bila pridobiti lastništvo za nadomestno parcelo in pridobiti prvo lokacijsko dovoljenje. Dodelili so 3500 m/2, kar bi zadostovalo ravno za objekt brez funkcionalnega prostora. Po trmi župnika je uspelo dokupiti še 12.000 m/2 zemlje in doseci prestavitev objekta na sredino obstojecega mocvirja. Sedaj je župnijski center na “otocku”: z vzhodne strani je potok Koprivnica; s severne avtocesta; z zahodne gozd; z južne vrstne hiše.

Na praznik Kristusa Kralja leta 1987 je bil razpisan nov natecaj za objekt, ker prejšnji nacrt (ing. Pajer) ni odgovarjal. Po mnogih prerekanjih in zapetljajih je bil 16. aprila 1988 sprejet nacrt ing. Jožeta Marinka iz Ljubljane, profesorja na fakulteti za arhitekturo (sodeloval je že pri gradnji cerkve v Portorožu in v Kopru). Glavni nacrt je izdelal Projekting Biro iz Ljubljane. Statika je delo Biroja Karlovšek iz Domžal.

Po treh lokacijskih dovoljenjih (z vsakim je bilo pridobljenih nekaj vec ugodnosti) je bilo 3.10.1988 izdano gradbeno dovoljenje za cerkev. Izrocil ga je predsednik komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja ing. Jurij Sadar.

Ob natecaju za izvajalca je dalo najugodnejšo ponudbo Gradbeno podjetje GRADIS iz Celja. Pogodba je bila podpisana na “funkcionalni kljuc” za takratno vrednost 300 milijard (1.650.000.- DM). Rok je bil dolocen, in sicer 1 leto.

Gradnja

Gradis zacel z zemeljskimi deli.

Ob gozdu maša za zacetek gradbenih del. V letu 1988 so bila opravljena pripravljal na in zemeljska dela (utrditev tal)

Gradnja se je prakticno zacela v januarju 1989.

Tehnični pregled.

V nove prostore se seli župnik.

Škof Franc Kramberger blagoslovi nov župnijski center, ki je bil popolnoma končan (seveda brez opreme).

S polnočnico 1989 je župnija začela z vso dejavnostjo v novem župnijskem centru (prej so se verniki nove župnije zbirali v Marijini cerkvi).

Nove klopi so bile postavljene v cerkev za Binkošti (farni praznik). V njih je prostora za 400 ljudi. S stojišči pa cerkev sprejme 1500 ljudi.

Avgusta je bil postavljen še kamnit oltar, tabernakelj, ambon, sedilije in osrednje okno (vitraj Veselka Šorli) in zadnjo nedeljo v avgustu (26.8.1990) je bila nova cerkev posvečena.

Za božič 1990 sta bili nameščeni še ostali dve barvni okni v presbiteriju (ta okna predstavljajo Sv. Trojico).

Za veliko noč 1991 je bil postavljen krstni kamen s tekočo vodo.

Ob 4. obletnici ustanovitve župnije je škof Franc Kramberger blagoslovil nov kip Marije - Srednice vseh milosti (z eno roko sega k Bogu in zajema milosti, z drugo jih posreduje k nam; z isto roko jemlje od nas prošnje in molitve, z drugo jih posreduje Sinu). Kip je delo kiparja Toneta Demšarja in je v naravni velikosti iz žgane gline. Podstavek je kamnit.

Montaža križevega pota v cerkev. Tako je cerkev po dolgih letih dobila tudi križev pot. Postaje križevega pota je izdelal akademski kipar specialist, mag. Marjan Drev.

Blagoslov križevega pota, ki ga je opravil p. Robert Podgoršek. Prisotna sta bila tudi avtor križevega pota, mag. Marjan Drev in arhitekt cerkve, dr. Jože Marinko.

Arhitekt

je dipl. ing. arhitekture, dr. Jože Marinko iz Ljubljane, profesor na Fakulteti za arhitekturo.

Ideja

Spiritus Sanctus ex Patre Filioque procedit (Sv. Duh izhaja iz Očeta in Sina).

Ta trojnost in edinost se razodeva vse povsod: objekt je v treh delih (cerkev, učilnice, župnišče); zvonik je trikoten; okno nad glavnim vhodom je v treh lokih; trije vhodi so v cerkev; tri glavna okna so v presbiteriju; strop je razdeljen v tri dele ...

Vse to pa v enoto povezuje krožna pot okoli cerkve.

Objekt daje zunaj vtis kot, da z odprtimi rokami sprejema vsakega človeka, ki prihaja v bližino. Vabi ga k sebi in mu ponuja: v sredini Kristus mašo in zakramente (cerkev); z ene strani ga Kristus poučuje (v učilnicah); z druge strani mu duhovnik kot človek nudi človeško toplino (v župnišču). Vse to sprejema prišleka, ga na trgu, ki je okrogel in dvignjen, zadrži, da se sreča tudi s sočlovekom (da bi bil tudi v življenju povezan z njim) in ga takega, obogatenega pošilja nazaj v vsakdanje življenje.

Zvonovi

V zvoniku, ki je s križem visok 33 metrov, so trije zvonovi (e, g, h). Vliti so bili v Insbrucku. Teža: 1050, 600 in 300 kg.

Posvečeni in dvignjeni v zvonik so bili na praznik Kristusa Kralja 26.11.1989 - torej pred blagoslovitvijo cerkve.

Slike na fasadi cerkve

Tehnika je "zgrafito" (večplastni barvni omet).

Na župnišču je Marijino oznanenje: trden steber, s katerega govori Sv. Duh, je sveto pismo (svitek).

Na učilnicah je ta trdni steber Maksimilijan Celjski (+285). Za njim je zlomljen steber, ki pomeni propadajoče rimsko cesarstvo; kača (poganstvo) beži stran; spodaj po vodi plava riba proti cerkvi (Krtistus prihaja).

Slike so delo slikarja Lojzeta Čemažarja iz Ljubljane.

Župnija

šteje 12.000 prebivalcev.

Obsega naselja: Lopata, Ostrožno, Dečkovo naselje, Nova vas, Lokrovec, Dobrova in Lahovna.

Ob nedeljah pride k maši okrog 1200 ljudi. Verouk obiskuje 250 otrok.

Naš farni praznik so Binkošti, ker je Sv. Duh zavetnik župnije in Cerkve. Celodnevno češčenje Sv. Rešnjega Telesa imamo 5. decembra.