ddddddddddddddddddddddd

Misel

Ni mi lahko sprejeti človeka v stiski, biti z njim odkritosrčen. Lažje mu je dajati z razdalje, lažje je zanj kaj storiti. - Jean Vanier


Kako sem jaz prišel v skupino Vere in luči? Enkrat po maši sta k meni stopila Simon in Betka in me vprašala, če poznam skupino ViL. Nisem vedel, kaj je to, pa sta mi razložila, da se tam zbirajo ljudje s posebnimi potrebami. Zvenelo je zanimivo in sem šel.

 Prvič mi je bilo neprijetno, ker sem poznal le tri ljudi zmed štiridesetih. Ves čas sem premišljeval, kako naj se obnašam, kako naj jih sprejmem in kako bodo oni sprejeli mene. Starši in prijatelji so me lepo pozdravili, toda zanje sem bil tujec, ki je prišel v njihovo skupino. Lučke pa so me takoj obravnavale kot vse druge. Kot tiste, ki jih že dolgo poznajo.

 In tako sem začel spoznavati drugačen svet. Svet, ki je bolj preprost od mojega. Kot pravi neka pesem: "med iskrenimi ljudmi so preproste vse stvari, kot jasen dan." Vendar, če rečem preprost, to ne pomeni, da gre vse z lahkoto. Ne, za vsako stvar se je potrebno potruditi. Za vsako najmanjšo stvar je potrebno delati.

 Tako počasi spoznavam svet poln veselja in milosti. Nekateri pravijo, da so ti otroci "ubogi reveži" ali prikrajšani. Vendar so ravno ti najbolj blagoslovljeni. Zato jim tudi pravimo lučke . Ker svetijo in nam kažejo pot do nebes. Vsi "prijatelji" smo veseli, da nas je Bog poklical v to skupino. Pridite tudi vi.

Matej Ožek

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

VERA IN LUČ

Naši otroci so drugačni,
vsi niso kot moj – vedno lačni.
Drugače pa so si podobni.
Poredni včasih – nikdar zlobni.
Če menite, da že z rojstvom
se jim je zgodila krivica,
za njih to bridka ni resnica.
Saj na življenjski barki vse ljudi
često meče ob čeri.
Večkrat skrenemo s poti.
Za naše lučke pa velja,
Da so čistega srca
in iskreni do dna.

Pred približno tremi leti sem se prvič srečala z gibanjem Vera in luč. V cerkvi sv. Duha nam ga je predstavila tedanja voditeljica Majda. Pri njej sem poiskala še nekaj dodatnih informacij in se na naslednjem srečanju pridružila skupaj z lučko – sinom Matejem. Pozneje se je skupini pridružila še hčerka Lucija.
Naša pričakovanja so se izpolnila. Še več, bila so presežena. Spoznali smo ljudi, s katerimi nas vežejo podobne težave in občutja. Moram reči, da večinoma optimistično zremo na svojo življenjsko usodo. Zato nas pogosto zbode, ko nas starši zdravih otrok (sicer z dobrim namenom) pomiljujejo: «Res škoda, ker vaš otrok ni zdrav!« Mene kot mater takšno gledanje prizadene, ker se mi zdi, da je z našim Matejem duhovno zrasla vsa družina, da je naša povezanost najbrž globlja kot v mnogih tako imenovanih zdravih družinah. Pomembno je videti pozitivno plat te usode. Naši otroci, pa tudi vsi tako imenovani drugačni so večinoma zelo nežni, sočutni, iz njihovih ust ne slišiš grobih kletev ne žalitev, zelo malo verjetnosti je, da bi zašli v svet kakršnih koli nevarnih omam. Mar ni to, posebej še v današnjem svetu, zadosten razlog, da sprejmemo svoje otroke kot družinski blagoslov in ne kot bolečino, s katero bi nam lahko bilo prizanešeno?
V skupini Vera in luč pa niso le lučke in njihovi svojci, tu so tudi prijatelji. Predvsem vesela sem, da je med njimi toliko mladih, ki velik del svojega časa posvetijo lučkam.
Naše druženje je pestro in veselo. Poleg zanimivih tem, o katerih razpravljamo, se skupaj poveselimo ob rojstnih dnevih ob rojstnih dnevih in godovih, zapojemo, zaigramo na kitaro. Vsako leto imamo na velikonočni ponedeljek tradicionalno romanje na Boč.
Naše lučke pri maši niso moteče, dovoljeno jim je celo ministrirati. Vsako srečanje je posebno doživetje, ki me duhovno obogati. Tu zares čutiš božjo navzočnost.
Naj vas na koncu povabim. Privoščite tudi sebi kaj lepega in se nam pridružite.

Milena, Celje Sv.Duh

 

Kontakt | ©2005 - 2006 Vera in luč - Sv.Duh, Celje

Valid CSS! Get Firefox!